POVEZAVE


NASVETI


IZ ZGODOVINE

KRUH SKOZI ZGODOVINO

V vsej zgodovini človeštva, od pradavnine naprej, je kruh pomenil srečo in blaginjo, pomanjkanja kruha pa bedo, revščino, vojno. Kruh je krojil usodo človeštva, zgodovino narodov, delil ljudi na revne in bogate, site in lačne, na gospodarje in podložnike. Pračlovek je nabiral zrnje divje pšenice. Da bi zaščitil setev pred pticami, je seme prekril s prstjo. To delo je upodobil na risbah v svojih jamskih prebivališčih. Za setev je izbral najlepše in najboljše zrnje in tako ustvarjal vse boljše in boljše vrste te zahtevne rastline. Morda še ne veste, da so Egipčani že 6000 let pred našim stoletjem v grobove svojih faraonov polagali zrnje žita in krasili stene grobnic s slikami o peki kruha. Poznali so že plug in srp. Srp je bil lesen, a je bil opremljen z rezilom iz nazobčanega kremena. Egipčani so poznali celo vzhajan kruh, saj so znali variti pivo iz ječmena in ob tem so pridobivali kvas. Kruh in pivo sta bila osnovna hrana egipčanskega kmeta. Z žitom so plačevali delavce, kupovali obleko, obutev; letna plača duhovnika je znašala 900 pšeničnih hlebcev, vojak pa je dobil 3 hlebčke kruha na dan. Brez konca bi lahko naštevali vojne in bitke, ki jih je v človeški zgodovini vodila želja po bogatih žitnih poljih ali pa strah pred praznimi kaščami. Koliko hrepenenja, koliko trpljenja, koliko žlahtnosti, gorja in domačnosti, bede in blaginje, koliko vsega je v zgodovini človeka pomenil KRUH. Bil je svetost in merilo vsega dobrega: DOBER KOT KRUH. In kruh danes: kruh nam pomeni praznik, kruh ima za človeka ČAROBNO MOČ, kruh je zdravilo, merilo blaginje, predmet spoštovanja. Čar kruha se povezuje z globljo vsebino, z neko davnostjo, ki jo nosi v sebi. Kruh pomeni toliko kot življenje in preživetje. Ljudstvo zna to misel povedati z malo besedami: KRUH JE BOŽJI DAR. Kruh ima pomembno vlogo tudi v ljudskem zdravilstvu. Prastaro zdravilo za rane je bilo namočeno pšenično zrnje, otrobi ali kruh v mleku, zavito v krpo. Tudi proti glavobolu in bolečinam v križu so pomagali topli kruhovi obkladki. Svoje življenje je poljedelec od pradavnine naprej navezal na zemljo in njeno rast ter oboje povezal s čaščenjem sonca. Človek je vedno z ognjem, s kresovi, poskušal pomagati soncu in s hruščem in truščem pregnati zle duhove. Vrsto teh prastarih šeg je naš kmet ohranil skoraj do danes, v vsakokratni skrbi za pridelek od dne, ko pride zrnje v zemljo, do žetve in še naprej v mlin. Prenekateri zakon na Slovenskem je dobil svoje prve zametke prav ob srečanju v mlinu, na poti v mlin ali iz njega. Kmetje, ki so prinesli v mlin iz oddaljenih krajev, so počakali, da jim je mlinar zmlel prinešeno zrnje. Zlasti ob večerih so pogosto igrali karte, tudi kaj popili in se poveselili. Mlin je bil v preteklosti (poleg gostilne) edino mesto zabave našega podeželja. Seveda pa kmetje niso pripeljali v mlin vsega zrnja, ki so ga med letom pridelali, ampak le toliko, kot so ga tedensko porabili za peko krušnih hlebcev in pripravo drugih jedi.



KRUH NA SLOVENSKEM

Z odkrivanjem zgodovinskega spomina, povezanega s kruhom, vedno bolj ugotavljamo, da v preteklih stoletjih kruh sploh ni bil poglavitna ali glavna jed na Slovenskem in da ga v nekaterih območjih sploh niso poznali. Kljub temu pa je s kruhom v zadnjih stoletjih povezana vrsta oblik, načinov priprave ter predvsem njegova vloga v vsakdanjem življenju, šegah in navadah. Čeprav kruh ni bil vselej na mizi ob posameznih obrokih, je slovenski kmet vedno govoril o njem z vso spoštljivostjo. Čeprav pisni viri omenjajo kruh na Slovenskem že v 13. stoletju, ga ne moremo šteti med najstarejše jedi. V preteklih stoletjih tudi ni bil razširjen kot živilo po vseh slovenskih pokrajinah. Mnogokje ga sploh niso uživali vsak dan, kaj šele pri vseh obrokih. Kruh je bil ponekod neposredno povezan s stradanjem, npr. v Trenti, v posameznih delih Primorske ali v Suhi krajini na Dolenjskem. Prav zato je na teh območjih kruh pomenil posebno vrednoto, pogosto statusni simbol. Mlinarji iz doline zgornje Krke so bili na primer zelo iskani botri ali poročne priče, ker so h krstu, birmi ali na svatbo prinesli beli kruh. V številnih krajih na Slovenskem so morali posamezna žita tudi kupovati, če so hoteli imeti vsaj občasno tudi kaj kruha. Tudi drugod (npr. v Trenti) so ga pekli le 3 - krat na leto. V nekaterih alpskih območjih je kruh nadomeščala polenta. Kruh na Slovenskem ni bil običajen del prehrane. Posebno vrednost je imel na Slovenskem beli kruh in razne pogače. Beli kruh je bil na Slovenskem vedno merilo in odsev višje ravni in neke blaginje. Prva pisna pričevanja o kruhu imamo že iz 13. stoletja. Nekvašen kruh pa naj bi ljudje tega dela sveta poznali vsaj 5 tisoč let. Meščani so se oskrbovali s kruhom s podeželja. Vaščanke so doma pekle kruh in ga nosile po hišah in prodajale po tržnicah. Peka kruha kot domača obrt je bila značilna zlasti v slovenski Istri in Goriških Brdih. S peko so zadovoljevali potrebe prebivalcev obalnih mest vse do začetka 20. stoletja. Prodajalke kruha so imenovali krušarice, ponekod jajčarice, saj so poleg kruha prodajale tudi jajca in perutnino. Največ gradiva o oskrbovanju obalnih mest s kruhom imamo iz 19. stoletja. Glavno središče za prodajo izdelkov istrskih krušaric je bil Trst. Ko se je v 19. stoletju povečalo prebivalstvo, je postala peka kruha pomemben vir dohodka. Obrt je bila najbolj osredotočena na območju Rižane, kjer so mlini mleli tudi sicer kakovostno moko. Sloves krušaric ni bil velik samo zaradi različnih in okusnih vrst, ampak tudi zaradi organizacije njihovega dela. Dejavnost se je tako razmahnila, da je bilo pogosto več krušaric kot peči. Posamezne mojstrice so si kruhe tudi označevale z znamenji ali pa s kovinskimi žigi. Prodajale so jih tudi po hrvaškem delu Istre. V tem delu so na dan prodale okoli 1000 kilogramov kruha, ob praznikih pa še več. Ohlajen kruh so naložile v jerbase in jih raznosile po trgih. Nekatere krušarice so tovorile z osli. Tako so se do prvih let 20. stoletja vile karavane krušaric od istrskih vasi do Trsta. Na prodaj so nosile bige, kornete, hlebe, pince, ptičke in kite. V obdobju med obema svetovnima vojnama je ta domača obrt povsem prenehala. Okoli peke kruha za Trst se je razvila prava folklora. Npr.v Trstu in okolici so menili, da so bige še posebno dobre takrat, če se uležejo nanje v postelji. Seveda je to površno poznavanje navad pri peki. Ne le navad, ampak predvsem tehnologije peke, po kateri so na številnih območjih Slovenije spečen kruh položili v posteljo, da se je ohladil in ga nato spravili v shrambo na posebne police kruš(n)jake ali pa ga odnesli v bližnje mesto. Ko že govorimo o prodaji kruha v mestih in o možnostih dodatnega zaslužka s peko, moramo omeniti tudi prodajo prest. Znano prestarsko središče je bilo v Velesovem na Gorenjskem in njegovi okolici. Ljudsko izročilo pravi, da se je peka prest razširila po ukinitvi velesovskega samostana za časa Jožefa ll.. Domačinke, ki so prej služile v samostanu, so menda po izgubi zaposlitve začele služiti s tržno prodajo. Tega so se namreč naučile v samostanu. Po pripovedi naj bi se peka močno razširila v Veselovem, Adergasu in na Trati. Morda je šlo še za vpliv iz tujine, saj so v sosednji Avstriji in nekoliko bolj oddaljeni spodnji Nemčiji na podoben način pekli preste za nekatera mesta. Največ prest so spekli v adventnem in postnem času. Prodajali so jih po Gorenjskem vse do Ljubljane. Med obema vojnama je zamrla tudi prodaja prest. S kruhom je povezana cela vrsta opravil, od setve do mlačve, uskladiščenja zrnja, mletja in same izdelave kruha ter peke. Posebno poglavje predstavlja njegovo uživanje in vloga v prehranskih obrokih, kar se je tudi spreminjalo in je bilo povezano z uvajanjem posameznih žit. Z vrstami žita so povezane tudi posamezne vrste kruha, njihova priprava, sestava in oblike. Na Slovenskem smo v preteklosti poznali najrazličnejše vrste kruha. Najbolj dragocen in najmanjkrat na mizi je bil beli kruh. Priljubljena sta bila tudi rž in iz nje spečen rženi kruh. V navadi so bile tudi zmesi kruha. Mešali so ga s krompirjem, fižolom, koruzo, bučnimi in sončničnimi pečkami, mletimi smrekovimi storži, drevesnim lubjem (mokovnico), sadnimi ali grozdnimi tropinami, lanenimi in konopljinimi glavicami in podobnim… Ajda se uveljavi sorazmerno pozno, šele v 15.stoletju, koruza pa se prvič omenja v drugi polovici 16. stoletja….Kruh in navade, ki so se vrstile okrog njega, so na Slovenskem izredno bogate (pregovori, pesmi in legende). Dejstvo pa je, da jih v današnjem



LESEN LOPAR
Pripomoček:
orodje, s katerim je gospodinja potisnila vzhajan kruh v peč.

SITO
Pripomoček:
naprava iz lesenega oboda in luknjičastega dna, ki je bilo izdelano iz kovinske, lesene ali žimnate mreže.

KRUŠNE PEČI
Pripomoček:
Krušna peč je ponos vsake kmetije. Namenjena je peki kruha in običajno greje veliko hišo in tudi sosednje manjše prostore.

OTROBI
Surovina:
Grobo zdrobljene lupine žitnega zrnja.